NOTE: de Meij, J. - SYMPHONY NO. 1 'THE LORD OF THE RINGS', velika partitura

kratek dobavni rok
SKU
AM 06-010
Redna cena 85,00 €
Simfonija št. 1 – Gospodar prstanov je de Meijevo prvo samostojno delo za veliki pihalni orkester in je leta 1989 v hudi mednarodni konkurenci v Chicagu prejelo prestižno Sudlerjevo nagrado za najboljšo novo kompozicijo. Simfonija je bila napisana med marcem 1984 in decembrom 1987 in je krstno izvedbo marca 1988 doživela v Bruslju. Leta 2001 je bila simfonija prirejena za simfonični orkester; krstno jo je izvedel Rotterdamski filharmonični orkester, posnel pa (istega leta) Londonski simfonični orkester. Natančna zgradba simfonije: Johan de Meij Symphony No. 1 – The Lord of the Rings I. Gandalf (The Wizard) II. Lothlórien (The Elvenwood) III. Gollum (Sméagol) IV. A Journey in the Dark a. The Mines of Moria b. The Bridge of Khazad-dûm V. Hobbits Prvi stavek po veličastnem fanfarnem začetku uvede Gandalfovo témo, ki je natančno taka, kot Sivi čarovnik sam – modra in plemenita in, čeprav napisana v molu, ki je otožni tonski način, zelo optimistična, nato pa se prelevi v divjo Gandalfovo ježo na čudovitem konju Shadowfaxu. Lepote Lothlóriena ponazarjajo solo pihala in kmalu imamo pred očmi šarmantno glasbeno srečanje Froda in Galadriel. Naposled Frodo v Galadrielinem zrcalu uzre tri videnja, od katerih ga zadnje, veliko zlovešče Oko, močno prestraši. Posebej zanimiv je tretji stavek – Gollum (Sméagol), v katerem Gollumovo dvojno osebnost predstavlja solo sopran saksofon, ki – tako kot Gollum – momlja in govori sam s seboj, sika in jeclja, stoka in se hihita, se smili samemu sebi in kuje zahrbtne zarote. Neprestano je na begu in išče svoj izgubljeni zaklad, Edini Prstan. Četrti stavek opisuje naporno potovanje Bratovščine prstana, ki se pod Gandalfovim vodstvom odpravi skozi temne jame rudnikov Morije (a). V glasba je od začetka jasno čutiti strah in tesnobo popotnikov. Sledi spopad z orki, ki jim Bratovščina uspešno pobegne. Gandalfov spopad z grozovitim balrogom (b) se ne konča tako srečno, saj Sivi čarovnik s Khazad-dûmskega mostu zgrmi v brezdanje brezno. Melanholični toni pogrebne koračnice spremljajo nesrečne in obupane popotnike, ki iščejo edini izhod iz rudnikov, vzhodna vrata Morije. Zadnji, peti stavek se začne v duhu prvega, saj je Gandalf s hobiti tesno povezan. Nato se začne vesel ljudski ples, ki izraža brezskrbno in optimistično osebnost hobitov; sledi še himna, ki ponazarja plemenitost in odločnost tega ljudstva. Simfonija se ne konča tako veličastno, kot se je začela, temveč umirjeno, v duhu zadnjega poglavja Gospodarja prstanov, v katerem Frodo in Gandalf odplujeta z belo ladjo, ki, tako kot glasba, počasi izgine za obzorjem.